Jani Ugrin

Moja prva. Lahko bi rekli, da sem izgubil nedolžnost, pri fotografiranju porok. Ko mi je Urša prvič postavila vprašanje ali bi fotkal njeno poroko, sem bil kar precej skeptičen. Ker vem, da je to odgovornost, in da popravnih izpitov ni. Kar narediš, narediš. In kar izpustiš, izpustiš. Z nekakšnim strahom v sebi, sem odgovoril: “Valda!”.

Od konca avgusta do prejšnjega vikend je sledilo obdobje priprav. Prebral sem 10 različnih knjig. Ene so me totalno navdušile, druge spravile v slabo voljo, ker se mi je zdelo, da takih fotk ne bom mogel nikoli narediti. Poleg knjig sem redno obiskoval vse mogoče bloge, bral raznorazne forume in članke.

V tem odobju se mi je večkrat porajala v glavi misel, kaj pa, če bi rekel, naj raje vzameta koga drugega, ki ima kaj več izkušenj. A vendar je nekje iz ozadja prihajala pozitivna energija, ki me je gnala in mi govorila, da bom vendarle cel dan počel to kar najrajši delam, fotografiram. Poleg tega pa sem vedel, da bo dan poln adrenalina.

V petek pred poroko, sem bil še kar živčen, niti poraz naše nogometne reprezentance ni v meni prebudil kakšnih čustev. Pa še na Stožicah na stadionu je bilo odlično vzdušje. Pa še dobre sedeže smo imeli. A naj se ne oddaljim od tematike.

Ne bom samo o sebi govoril, ker ni vljudno in verjetno nekatere zanima tudi kaj o paru. Urša in Chris sta par že dobra tri leta. Po poroki se bosta odpravila na skupno življenje čez lužo, kjer jima želim vso srečo in obilo vseh uspehov.

Prišla je sobota, oprema je bila pripravljena, moja glava tudi (nekako) in rekel sem si: “Let’s do it!”. In sem šel, nevesta in ženin, oziroma sedaj mož in žena, sta s fotkami zadovoljna. To mi daje zagon za naprej.