Jani Ugrin

Že pred kar nekaj časa smo snemali dogajanje pri snemanju komada Novi svet. Skorajda se sploh ne spomnim, kako so zadeve potekale. Od tega je že kar nekaj časa, snemali smo namreč enkrat na sredini aprila.

To ni bilo moje prvo snemanje, ampak je bilo pa prvo, katero je na koncu privedlo do tega, da je iz mojih posnetkov nastal videospot. Neverjetno. Še zdaj ne moram verjeti…

Rad bi se še posebej zahvalil fantom iz produkcije Felicijan Sedmak, ki so naredili celotno postoprodukcijo in montažo, in res odlično zadeli celoten koncept in idejo, ki se je pojavljala v naših glavah.

No dovolj govoričenja! Predlagam, da si ogledate spot!

Verjetno ste že iz vseh medijev izvedeli, kako je bilo, kaj se je dogajalo, kdo so bili gostje in vse podobne zadeve. Tako, da sam ne bom govoril o tem…

Predvsem bom govoril o tem, kako zadnje čase pogrešam fotografiranje v majhnih klubih. Ker je na vrsti poletje, se dogajanje iz majhnih odrov v zaprtih prostorih preseli na ogromne festivalske odre. Nevem zakaj, ampak osebno so mi tej gromozanski odri totalno dolgočasni. Predvsem zato, ker te strpajo med oder in ograjo in ko se v tem mini prostoru nagnete fotografov, nimaš prostora za dihat, kaj šele za se premikat. Takrat je na tebi, da narediš v tistih treh komadih tisto, kar znaš najbolje, ali pa to celo presežeš.

Torej kaj je tisto iz majhnih klubov, kar pogrešam?

Predvsem tisti feeling dnevne sobe, ki sem ga že nekajkrat omenil, ta občutek, ko si tako blizu izvajalcu, da skorajda čutiš tisto kar on čuti, da švicaš skupaj z njim. To pogrešam. In ne bom rekel, da so bendi na velikih odri brez energije, brez feelinga. Daleč od tega. Ampak jaz osebno ta feeling boljše in bolj pristno doživljam v klubu…

Aja, ker je prav, da omenim vsaj nekaj s koncerta Siddharte -> Zakon je bilo!

Včeraj sem bolj kot ne iz radovednosti zavil v Kino Šiška na koncert. Na sporedu so bili tokrat Moveknowledgment, ki so predstavljali novi album Pump Down.

Ampak tokrat sem se odločil, da sam sebi malo popestrim fotografiranje. Poleg vsega tega, pa se mi ni dalo tovorit tiste velikanske torbe, katera ne navdušuje mojega hrbta kaj preveč. Torej, da ne dolgovezim, s seboj sem vzel samo moj zvesti 50mm 1.2L objektiv.

Zadnje čase sem ugotavljal, da ogromno stvari naredim z zgoraj omenjenim objektivom in rekel sem si, da se moram stestirati, ali sem zmožen pofotkati celoten dogodek z normalnim fiksnim objektivom. Bolj zaradi tega, da tudi sam sebe preizkusim, ali znam v situaciji, ko si z opremo “omejen” ustvariti še vedno nekaj, kar bo bralcem oz. gledalcem tega bloga pritegnilo pozornost.

Na zadnjih koncertih, ki sem jih fotografiral, sem se igral in ustvarjal fotografije, ki bi jih lahko označil kot nepredvidljive. Včasih moreš stopiti ven iz svoje “cone udobja” in ustvariti nekaj, kar nisi navajen početi. Moraš se igrati, poizkusiti reči, ki jih nikoli nebi. In prav to sem naredil.  Večini urednikov oz. naročnikov take fotografije nebi bile všeč, ampak včasih pač moreš zadovoljiti ta svoj “gušt”, ki ti pravi, da moraš narediti nekaj norega in nekaj kar mogoče drugi od tebe nebi pričakovali.

Verjetno vas bo večina komentirala tole, v smislu, da če se mi je zmešalo, ali pa mogoče nisem več pri pravi, ampak včasih je tudi tehnično neperfektna fotka tista taprava. In občutek imam, da bom še marsikdaj se igral s takimi fotografijami in poizkušal ustvariti nekaj nepredvidljivega.